Že nekaj časa razmišljam kaj je tisto v ljudeh, kar mnogim preprečuje, da bi dejansko vzeli življenje v svoje roke in storili tisto, kar si želijo, ker čutijo, da bi bilo dobro zanje in skoraj potrebno, a na koncu vedno najdejo izgovore.
Sama sem po naravi oseba, ki zelo rada raziskujem, si želim pridobiti svoje izkušnje, uvide, a vendarle se tudi jaz ujamem včasih, da potrebujem za kakšno stvar, za kašen premik, kar nekaj časa… Včasih zadeva še ni zrela, da jo preizkusim, doživim, spet drugič je v meni kar nekaj strahov in prepričanj, ki jih nosim že lep čas s seboj in me ovirajo, da bi naredila korak v novo, neznano, pa čeprav si tako zelo želim.
Ampak, ko se obrnem takole nazaj, lahko rečem samo bravo sama sebi. Naredila sem že toliko korakov v neznano in z vsemi sem pridobila nove izkušnje, spoznanja. Vsi so bili dobri, čeprav so bili kakšni od njih tudi grenki na trenutke. Ampak, ko nekaj v tebi pravi, da je čas, da se premakneš, razširiš svoje obzorje, je prav da to narediš.
Žal se prepogosto dogaja, da moramo ljudje res globoko zabresti, da nas mora fejst boleti, da se premaknemo. Tudi sama sem že izkusila tako močno bolečino – predvsem psihično (depresija in izgorelost), ki me je spodbudila, da sem se premaknila. Dolgo sem poskušala preslišati notranja sporočila, dokler ni bilo tako hudo, da je praktično šlo za življenje. In seveda je potem pot okrevanja toliko daljša. Ne moreš namreč pričakovati, da bo nekaj tablet ali uric pogovora rešilo situacijo, v katero si počasi polzel mesece ali leta. Dobro se je poslušati sproti in ko čutiš, da nisi dobro, ko čutiš, da moraš nekaj narediti – prosim te, ne odlašaj predolgo! Življenje je eno samo in škoda je, da bi trpela, da bi te bolelo ali pa da bi si rekla, bo že in vztrajala v situaciji, ki je vse prej kot dobra.
Nagovoriti želim predvsem tiste, ki:
- še vedno odlašate
- iščete izgovore znova in znova (to mi je predrago, tega ne morem, ta terapija je predaleč, bom že nekako sama, saj mogoče se bo pa samo razpletlo…)
- hrepenite po spremembi, a se bojite stopiti v neznano
- vas znotraj in zunaj boli, a ste se na to bolečino navadili in mislite, da življenje pač takšno je.
Zaslužiš si živeti polno, sproščeno!
Zaslužiš si zdravja, radosti in sprejemanja ter ljubezni!
Zaslužiš si imeti ob sebi ljudi, ki bi zate sklatili zvezde z neba in ti stali ob strani!
A najprej moraš biti sama sebi tista, ki si pripravljena seči po zvezdah, brez izgovorov, brez odlašanja, brez obžalovanja.
In ko boš to pripravljena storiti zase, se bodo pojavili okoli ljudje, ki ti bodo ob tem stali ob strani, te podpirali in boste uživali skupaj v tem raziskovanju brezmejnega in preseganju omejitev.
Zaupaj srcu in telesu,
Tatjana
