Gregorčičeva 4,
Celje, Slovenija

+386 51 874 380
tatjana@tatjanatrajkovska.eu

Pon - Pet 12.00 - 20.00
Sobota - Nedelja ZAPRTO

Težje bolezni in psihične stiske nas vabijo, da pogledamo, čemu in komu pripisujemo vrednost

V zadnjih nekaj letih, odkar delam individualno z ljudmi, ki so se znašli v stiski bodisi zaradi depresije, izgorelosti, tesnobe, paničnih napadov…, opažam pri vseh skupaj nekaj skupnih imenovalcev. No, tudi jaz nisem bila nobena izjema … sama sem se soočala s kar nekaj od teh stanj in ravno to me je vodilo, da sem iskala globlje. 

Skupno vsem nam je to, da smo vrednost pripisovali napačnim stvarem!

Vrednost smo iskali zunaj in odgovornost za naše zadovoljstvo prelagali na druge ljudi, uspeh, kariero, materialne dobrine…

Pa naj navedem nekaj konkretnih primerov, da si boste lažje predstavljali:

  1. Odločiš se, da uspel pri določenem projektu. In potem delaš mnogokrat cele dneve, tudi vikende in se, ko ti je težko in si že utrujen, tolažiš s tem, da samo še nekaj tednov, mesec ali dva, največ leto, pa bo to mimo… Potem boš na konju – dosegel boš, kar si si zastavil in sejal plodove lastnega truda in odrekanja. Kaj res? Ste opazili koliko ljudem se po tem ko dosežejo zastavljen cilj, zelo kmalu po tem nekaj zruši – najsi bo to zdravje, odnosi, ali pa ugotovijo, da, ko pridejo na cilj to sploh ni tisto, kar so si želeli?
  2. Si oseba, ki je vedno sanjala o lepem partnerskem odnosu in družini, saj ti je to predstavljalo tisto pravo vrednost/cilj življenja? Ko si ustvariš družino, pa ugotoviš, da vse skupaj sploh ni tako, kot si imel/a v mislih. Partner/ka te komaj opazi, da o romantiki sploh ne govorimo, otroci imajo težave pri učenju…, tvoje življenje doma se zdi le še rutina, ki ti ne prinaša nobenega veselja. To pogosto vodi v zamere, obsojanja, odtujevanje, prepire, na kar se nacepijo lahko še občutki krivde, žalost in nekega dne se začneš prebujati ponoči, ne moreš več zaspati, si brez volje, ugasel/a kot uvela roža, zjutraj te vse boli, ni ti za vstati, ni ti več za družbo… Začneš se umikati, izogibati ljudem, saj ti je težko pokazati vso bolečino, žalost in tesnobo. Dokler te vse težave in stiske ne pripeljejo do zdravnika zaradi depresije ali paničnih napadov do urgence.
  3. Odraščal/a si v družini, kjer te niso prav dosti cenili, spoštovali in te imeli radi. Vse bi naredil/a za košček prijaznosti, ljubezni, spoštovanja. In ker tako močno hrepeniš po sprejetju, občutku vrednosti, si pripravljen/a narediti vse za ljudi, šefa, prijatelja, taščo, partnerja/ko… Pogosto greš preko meje, rečeš Ja, takrat ko bi najraje zakričal/a Ne! Upaš, da bodo ljudje končno spoznali kako vreden/vredna si, a v resnici tega priznanja od zunaj ne dobiš. Vse pogosteje te življenje postavlja v situacije, v katerih se počutiš stisnjen/a v kot, izkoriščen/a, neviden/a, zavrnjen/a… To te počasi vodi v izgorelost, obup, depresijo.

Takšne so zgodbe mnogih mojih pacientov.

Vsi ti primeri kažejo na to, da ljudje pogosto iščemo vrednost Zunaj, a potem spoznamo, da je tam ne bomo našli.

Verjamem, da se pogosto pojavijo težave, stiske, psihične bolezni, kronična, autoimuna obolenja, da nas PREBUDIJO. Prebuditi nas želijo za NAŠO VREDNOST & VREDNOST ŽIVLJENJA SAMEGA.

Ko se znajdemo v breznu bolečine, obupa, tesnobe, žalosti, stiske, se nehote začnemo spraševati po tem kaj je vredno???

  • Ali je prav, da odlagamo zdajšnje zadovoljstvo, preproste trenutke, druženje z ljudmi, ki so nam ljubi, oddih, svoje najljubše hobije v želji, da bi čimprej dosegli željeni cilj?
  • Ali je prav, da čakamo na ljubezen, sprejetje, potrditev od zunaj – od drugih ljudi?
  • Ali je prav, da zavračamo neprijetne občutke, da ne prisluhnemo svoji bolečini, utrujenosti in rečemo Ja tudi takrat, ko bi bilo edino primerno reči ne?

Tako spoznamo, kako pomembno je, da smo iskreni s seboj. Da si prisluhnemo, da upoštevamo bolečino, neprijetne občutke, ki nas opozarjajo, da smo šli preko meje.

Takrat spoznamo, da so v resnici vredni tisti najpreprostejši trenutki in stvari: notranje zadovoljstvo, sprejemanje sebe, izkazovanje ljubezni sebi, nežnost, prijaznost, sočutje, veselje v malih stvareh in bivanje v tukaj in zdaj.

Po mesecih muk in trpljenja, nekega dne HVALEŽNO spoznamo, da nas je pravzaprav življenje »na silo« ustavilo, ravno zato, da nam NEŽNO & LJUBEZNIVO pove, da SMO VREDNI.

Ko to spoznamo, se začne življenje obračat v drugo smer – pogosto v tisto, katero smo prej tako vztrajno iskali. 

V želji, da se ustavite & občutite VREDNOST SEBE & ŽIVLJENJA vas objemam <3

Tatjana

PS: In če trenutno tavate in iščete pot ven iz stiske, me lahko pocukate, da vam prisluhnem in stojim ob strani.

Join the conversation