Tudi meni cetrtkova srecanja predstavljajo kar vrhunec tedna (ki ga z nestrpnostjo cakam), ker se veselim druzenj z vsemi vami, vseh vasih zgodb in dozivljanj, posredovanja tvojih novih znanj, tehnik in spremljanja svoje transformacije v sledecih dneh. Prav zaradi tega programa in tebe luscim s sebe 15 letno slabo “dodatno opremo”, ki me je ze posteno dusila: preobremenjenost, krc in konstantni stres zaradi prevec obveznosti, slaba volja ko nisem izpolnila nalog, slaba volja/zagrenjenost, ko druzina ne opravi, kar jaz mislim, da morajo, vecni casovni pritisk, nikoli casa zase.
Zdaj spet vidim, cenim in sem hvalezna za drobne malenkosti, ki v resnici pomenijo vse (dober pogovor z druzino, prijatelji, nasmeh, lepa gesta koga/komu, prosti cas z druzino, cas zase = sprehod, glasbo, razmisljanja…). Bi rekla, da v sebi po dolgem casu spet cutim Življenje. Prej sem imela bolj obcutek, da telo vegetira/se prebija skozi dneve, moje duse pa ni bilo nikjer in v nicimer, ker so jo na poti tekom let vsa ta dozivetja preobremenila in zasula.
Skozi program in druzenja sem prisla do spoznanja, da moje pocutje ni samo sivina, ampak obstajajo vse barve. Prej se je sivina kar vlekla, vlekla skozi dneve in me dusila, svetlobe pa nisem dovolj zaznala, ker sem se tudi v tistih trenutkih obtemenjevala s sivino. Zdaj ko pride, sem mirna in se ji prepustim za nekaj casa, ker vem, da je to kratka minljiva faza, ki jo bo spet pregnala svetla barva. Da se bom ze cez kratek cas spet veselila, smejala, da mi bo svetilo sonce v zivljenje. Zdaj to sivo fazo primerjam z nocjo, ko narava in clovek pocivata in si nabirata moci za naslednji dan. Tudi k vecernemu pocitku lezem z mislijo na cudovito jutro, ki bo sledilo.
In ja, zdaj si vzamem tudi vec casa za spanje. Po dooolgih letih poznega odhajanja v posteljo grem zdaj vdaj 1 do 2 uri prej. In obcutek je boljsi.
Se eno spoznanje tega tedna: sluzba me je zelo dusila, bremenila. Zdaj se zavedam, da ce sama opravim nalogo dobro in sem z njo zadovoljna, me iz tira ne vrzejo po mojem mnenju neprimerni komentarji vodje. Jih poslusam, komentiram, ce ocenim da je kaksna kritika konstruktivna, jo sprejmem za naprej, ampak ne pustim, da me komentarji osebno prizadanejo in obremenijo. Prej sem jih jemalo prevec osebno. Zdaj jih raje vzamem kot komentar na opravljeno nalogo (in ne nase). Potem se pocutim lazje. In posledicno cutim tudi vecjo lahkotnost v privat casu, ker iz sluzbe ne pridem tako zamorjena.
Ja, res, s tem programom moje zivljenje postaja boljse, bolj barvito, pocasi dodajam strast (glasbo) pri izvajanju raznih neljubih dejanj/nalog, ne obremenjujem se, ce ni vse narejeno – ker ce nekaj ni nujno in lahko pocaka, si raje vzamen kako uro casa zase. Raje ne pomislim, koliko ur v zivljenju posvetimo posodi, perilu, pospravljanju doma, kuhanju… , sebi pa premalo. Ampak tudi svoj rezervoar moramo nujno napolniti, da gremo lahko dalje.
In ker si zdaj vzamem cas zase in manj dramaticno sprejemam stvari to drugo koronsko obdobje (sluzba, dom in podpora 4 solajocim otrokom doma) sprejemam veliko lazje in bolj mirno kot prvi val, ko me je dusilo, stiskalo… Zato sem res hvalazna, da se je program za notranjo moc zacel pred zaprtjem sol in smo v tistem casu ze naredile nekaj korakov na tej poti potovanja, ker sem psihicno zdaj bolj stabilna in lazje “vozim” v trenutni situaciji. In vem, da sem bolj mirna, ker ko gledam reakcije in razmisljanja sodelavk v tej situaciji, so taksne kot sem bila jaz spomladi: situacijo zelo custveno obarvajo, ji nalozijo polno zgodb, ves cas so zrtve, nic casa nimajo zase, samo tekajo med sluzbo-pomoc otrokom pri solanju, zaradi obremenjenosti in zasicenosti ne zmorejo vsega in v tej negativni spirali tonejo se nizje.
Ja, res sem HVALEŽNA, da me je zivljenje pocasi peljalo k tebi, da mi pokazes nov nivo zivljenje, pravi nacin ziveti s sabo. HVALA TI.
Pri nasih cetrtkih se mi zdi skoda samo to, da bo pocasi zmanjkalo srecanj, ker smo ze zakorakale v drugo polovico programa. Upam, da uspe tudi realizacija tistega vikend srecanja v zivo in odklop nekje v cudoviti naravi.
Lep zimski vikend, obljem,
Petra