Se kdaj znajdete v občutkih nejasnosti in utrujenosti, ki se jih ne morete znebiti?
Gregorčičeva 4,
Celje, Slovenija

Pon - Pet 12.00 - 20.00
Sobota - Nedelja ZAPRTO

Se kdaj znajdete v občutkih nejasnosti, praznine in utrujenosti, ki se jih ne morete znebiti?

Se vam zgodi, da se na vse načine trudite, da bi se jih otresli, a le ti postajajo le še intenzivnejši?

Gledate ljudi okoli sebe in zdi se vam, da nekaterim uspeva ohraniti mir in energijo ne glede na situacije, s katerimi se soočajo.

Vi pa se sprašujete:

 kako se lahko počutite tako prazne, ko pa ste se še pred dnevi počutili na vrhuncu svoje energije in zanosa,
 kaj ste naredili narobe ali spregledali,
 kakšen naj bo vaš naslednji korak, saj v tem trenutku v sebi ne čutite neke prave energije za kreiranje in delo…

Nič kaj nenavadni niso vsi ti občutki, še posebej ne po enem takem zahtevnem in intenzivnem obdobju v našem življenju. In pretekli meseci so za marsikoga bili intenzivni, novi, drugačni, zahtevni…

Za cikli akcije in delovanja vedno po naravnem redu pride cikel mirovanja in kontemplacije. Cikel, ko se ustavimo, da zberemo energijo za prihodnje korake. Jaz mu pravim cikel očiščenja, zbiranja ter zorenja.

Tile zadnji tedni so bili zame precej intenzivni. Dogajalo se je veliko stvari na več področjih – ene so bile pravi izziv, druge tako prijetne in lepe kot že dolgo ne, spet nekatere polno presenečenje v vseh pogledih.

Vsa ta obilica dogodkov je v meni aktivirala najprej veliko energije, akcije in pozitivnega vznemirjenja, potem pa je prišel val utrujenosti in praznine.

Kljub temu, da so se stvari lepo odvijale, razpletale, je v meni nastala ena taka luknja.

“Čemu?”- sem se spraševala. “Od kod ta občutek?”

Potem pa je prišel dan, ko sem se preprosto ustavila. Ko ni bilo več nič drugega, kot to, da popolnoma sprejmem občutke. Prijetne in neprijetne.

In ko sem se ustavila in si vzela čas, da sem samo bila, da nisem nič počela, se je pričelo nekaj znotraj umirjati… Prišlo je spoznanje, da se en cikel zaključuje in prihaja nov. To vmes pa je stanje ti. praznine… ki me vabi v svoje naročje…da se ji predam in dopustim, da mi preda svoje sporočilo…

Ta praznina je še kako bogata. Četudi je prazna, je zelo polna. Bogati nas. Sleče nas do golega in potem nas napolni.

In bolj, ko se ji predamo, bolj nas nahrani.

Tako sem sama v preteklih dneh ponovno spoznavala vrednost postanka, počitka, praznine, tišine in miru.

Mnogi ljudje danes preskočijo to obdobje praznine. V nevednosti ga hitijo polniti z delovanjem, akcijo, pogovori, nakupovanjem, pitjem, igrami na srečo, ljubimkanjem… Včasih je namreč ta praznina tako jasna, lahko celo boleča, saj nas seznanja z dejstvom, da se eno obdobje zaključuje.

Ker je svet naravnan k dosežkom, k delovanju, je za mnoge občutek mirovanja in nedelovanja izjemno nelagoden. Želijo ga odgnati. To pa vodi v izgorevanje in odmik od sebe. Vodi v odtujenost od lastne biti in narave. Vodi v nastanek bolezni, izgorelost, konflikte…

Sama sem si tako zadnje dni raje vzela več trenutkov zase, urice dopoldne in zvečer so bile moje…in še bodo. Dopuščam si samo biti. Italijani temu rečejo „dolče far niente“ – sladko brezdelje. Jaz temu rečem, da SAMO SEM.

To, da samo smo, je tako dragoceno!!! Izprazni nas nepotrebnega, starega, odvečnega… Tako potem zlagoma steče skozi nas nova energija, od znotraj navzven nas preplavita mir in zaupanje… Potem pa pride vse ostalo.

Zato, ko se boste sami prihodnjič znašli v praznini, utrujeni in morda nemočni ali brez pravega elana… si dopustite obstati in samo biti. Naj bitje v vas zadiha in vas prediha. Naj vas izprazni in napolni. Naj počasi, v svojem tempu zasije luč in spoznanje, da pravzaprav lahko samo ste. Četudi samo za nekaj trenutkov, ur ali dni. Bodite, sprehajajte se, ležite v travo pod kakšno drevo in se zazrite v oblake… Naj se čas ustavi samo za vas.

Vas objemam in vam želim veliko preprostih trenutkov bivanja,

Tatjana

Join the conversation