Ne poskušajmo mašiti praznine – raje odkrijmo našo po-polnost.
Tako kot zdravnica kot tudi v vlogi bolnice, sem spoznala kako močno vlogo pri zdravljenju imajo posamezni deli našega delovanja in življenja. Izkusila sem kako izjemno lahko izboljšamo svoje stanje in okrepimo zdravje s prehrano, gibanjem, načinom življenja. A zadnje čase se vse bolj zavedam, da na zdravje, blagostanje ter dobro počutje na vseh področjih življenja vplivamo predvsem in največ z našim mišljenjem, čustvovanjem, načinom interpretiranja situacije torej predvsem zavestnim življenjem.
Izkušnje, ki smo jih v življenju doživeli močno vplivajo na nas in tako si o nas samih, ljudeh, naših možnostih že zelo zgodaj v otroštvu zgradimo zgodbo polno omejujočih prepričanj. To zgodbo potem nezavedno živimo dalje, ko odrastemo. Mnogo nas živi bolj ali manj ujetih v občutkih nezadostnosti, pomanjkanja, nevrednosti, trpljenja, strahu, sramu… Svoje odraslo življenja, odnose, kariero nezavedno osnujemo na teh lažnih občutkih in prej ali slej se naš svet zamaje.
Takrat je hudo, ker se v nas prebudijo stare rane, strahovi, občutki nezadostnosti. Skušamo jim ubežati, poskušamo postati boljši, želimo si pridobiti vrednost s tem:
- da naredimo še kak tečaj več in si naberemo mentalno znanje,
- da stopimo še stopničko višje v službi ali svoji karieri,
- da srečamo idealnega partnerja, ki nas bo izpolnil,
- da delamo kar največ in najbolj vemo, da bo podprlo naše zdravje,
- da smo »najboljše« možne mame, partnerice, prijateljice, sestre, hčere, poslovne partnerke.
In vse te stvari in pridobitve so fajn, ne me narobe razumeti, ampak le kadar so posledice naše polnosti, zavedanja naše vrednosti ter notranje želje po rasti in spoznavanju novih dimenzij, ne pa kadar skušamo z njimi napolniti praznino v sebi ter si dokazati, da smo vredne, sposobne in da zmoremo. Kadarkoli so te stvari samo mašilo za praznino, ne bodo prinesle zadovoljstva. Saj same vemo, da nas nova obleka, avto, napredovanje lahko osrečijo le na kratki rok, resnična izpolnitev pa se skriva drugje.
Zato poskusimo ponovno odkriti bogastvo v nas.
Ko se odpremo naši veličini in objamemo vse tisto, kar smo skušali prej prikriti, zavreči, obsoditi – tudi naše strahove, bolečino, obup, se naše življenje spremeni. Takrat se lahko najbrž prvič po dolgem času res sprostimo. Pred ničemer nam ni več treba bežati. Ni se nam potrebno dokazovati.
Smo ok – takšni kot smo – v celoti. In ko smo v celoti – sprejmemo življenje, ni več bitke. Takrat se v nas rodi zaupanje, takrat naš organizem končno stopi v stanje sprostitve, umiritve. In takrat se v nas aktivirajo mehanizmi samo-zdravljena.
Moje sporočilo vam danes je, da se resnično zdravljenje dogaja znotraj nas samih takrat:
- ko se objamemo,
- ko se sprejmemo,
- ko si dovolimo biti vse, tudi naše sence.
Šele takrat te sence postopoma izginejo. Zakaj?
Kot pravi star maorski pregovor: »Obrni se proti soncu in sence, pred katerimi bežiš, bodo izginile.«
To sonce si ti!
Zaupaj srcu in telesu,
Te objemam,
Tatjana
