Ozrimo se nazaj, poglejmo, kje smo in nastavimo jadra tako, da bomo jadrali z vetrom! - Akupunktura in celostno mentorstvo - Dr. Tatjana Trajkovska
Gregorčičeva 4,
Celje, Slovenija

Pon - Pet 12.00 - 20.00
Sobota - Nedelja ZAPRTO

Ozrimo se nazaj, poglejmo, kje smo in nastavimo jadra tako, da bomo jadrali z vetrom!

KAKO JE VSAK ZADETEK – TUDI TISTI, KI SE ZDI V PRAZNO – SAMO DODATNA IN POTREBNA INFORMACIJA, DA ZASTAVIMO SMER NAPREJ

Moja prijateljica me je spodbudila, da se ozrem nazaj in pogledam kaj je za menoj. ☺ Sama sem namreč oseba, ki navadno zrem in gledam naprej. A v resnici se je dobro zazreti vsake toliko časa nazaj in si ogledati pot, ki si jo prehodil/prehodila.

Zakaj? Ker vidiš stvari drugače…z distance…in tako dobijo eno drugo mesto in lažje vidiš smisel vsega…zakaj so se ene stvari zgodile in kakšen namen so imele v tvojem življenju. 

Preteklo leto in pol je bilo zame neprecenljiva izkušnja, čudovita a tudi izjemno težka. Ja, res je. Toliko vsega je bilo, da se včasih vprašam kako sem zmogla. A zmogla sem!

  • Zmogla sem, ker sem se za pot naprej odločila že zdavnaj…že takrat, ko sem se odločila priti ponovno na ta svet… 
  • Zmogla sem zato, ker sem odločitev, da zmorem in grem naprej sprejela vsak dan znova.
  • Zmogla sem, ker sem imela ob sebi nekaj ljudi, ki me poznajo v dno duše in me vedno vidijo popolno v moji nepopolnosti in sprejemajo mojo nepopolnost kot popolno.
  • Zmogla sem, ker en del mene (tisti pravi del mene, ki me žene naprej in pozna vse odgovore in resnice) v sebi ve, da so strahovi, neuspehi, bolečina, obup, skrbi, neumorno tekanje in dokazovanje samo iluzija  –  iluzija razdvojenosti, ločenosti, pomanjkanja, teme…

Začetek tega leta je bil zame vrhunec, v katerem se je zgodil preobrat in z njim tudi spoznanje, da kljub temu, da sledim srcu in vem, da je ta pot po kateri hodim prava, delam nekaj zelo zelo narobe. Ja, nekaj sem delala ves čas narobe in to me je skoraj oropalo zdravja.

In ker vem in vidim, da to počnemo mnogi in želim, da ne-bi tudi vi plačali visoke cene, bom spoznanje delila z vami.

Torej kaj sem počela narobe? Kratek odgovor se glasi NAPOR – v svoja dejanja sem vložila čisto preveč napora in truda, namesto, da bi dovolila, da se stvari odvijajo bolj naravno.

Ja, ko si nekaj tako močno želiš, da bi se zgodilo in delaš na polno, da bi to uresničil-a, manifestiral-a, dosegel-a,  pa najsi bo to tvoje poslanstvo, za katerega čutiš, da ga moraš izpolniti, kariera, partnerski odnos, zdravje, razsvetljenje oz. osebna rast in prebujenje, finančno obilje, morda otrok, ki si ga želiš, je najpomembneje to, da delaš stvari brez napora, brez potiskanja, pretiravanja, siljenja. 

In ker sem sama oseba, ki se stvari loti na polno, prej 1000% kot 100% in se tudi čutim za vse stvari nekako polno odgovorna, sem si seveda naložila veliko. In sem vztrajala, »terala« po domače in sledilo je popolno izčrpanje in razočaranje. Seveda so se  – vsaj tako je bilo videti – cilji in izpolnitev želja samo umikali. Kaj pa bi drugega, ko pa sem tako močno hlepela za njimi, da sem vmes praktično pozabila na počitek, lahkotnost, preprostost, to, da se lahko naslonim nazaj in dovolim, da stvari pridejo k meni. Pozabila sem, da naj delujem takrat, ko sem v svojem centru, povezana s svojo resnico, kajti le takrat vsa naša dejanja izvirajo iz navdiha (inspiracije) in ne toliko iz občutka, kaj vse je potrebno narediti, da dosežeš zastavljeni cilj.

“Važna je POT!”, je dejal Nejc Zaplotnik.

Občutenje napora, truda, odrekanja doživljamo mnogi, ki/ko močno hrepenimo po nečem in se ženemo, da bi to dosegli. Rečemo si – ko bom dosegel-a to – ta sanjski poklic, imel-a to hišo, svojega otroka, takšen mesečni priliv, popolno zdravje, ta položaj v službi, notranji mir, živel-a svoje poslanstvo, napisal-a to knjigo, kupil-a ta vikend na morju…, bom ok, bom miren-mirna, srečen – srečna.

In vmes pozabimo da SMO! Da imamo samo ta dan, ta trenutek! In da je dostop do vsega možen samo v tem trenutku. In da je vse že tukaj in zdaj!

»Kako?«– boste rekli. »Saj nimam zdaj tega kar si želim.« (otrok, partner, zdrajve, kariera, denar, svoboda…, karkoli pač ste si zamislili)

Ja, imate, imamo. Gre namreč za to, da tisto po čemer hrepenimo in je »kao« (navidezno) zunaj, stran od nas ali še ni naše, nam samo predstavlja zunanjo obliko nečesa kar imamo v sebi. 

Tisto, po čemer hrepenimo je že v nas. Ločenost ne obstaja! Ne iščemo namreč teh zunanjih stvari, ki sem jih prej naštela (nam se seveda zdi, da jih), pač pa občutke (svoboda, ljubezen, toplina, nežnost, kreativnost, hvaležnost, pogum, drznost, neskončnost, brezmejnost, mir, strast, tišina, iskrenost, moč…), katere nam bi te stvari dale, ko bi jih imeli – dosegli – se dotikali in živeli.

Ampak vsi ti občutki so že tu v nas in bolj ko smo z njimi povezani, prej bomo te stvari na zunaj tudi manifestirali. Vsi ti občutki so namreč  naše esencialne (osnovne) kvalitete – vse so del naše biti, le da so ene še bolj šibke, druge močnejše.

Primer: 

  1. Želim si otroka – pravzaprav hrepenimo po občutkih, ki bi jih imeli ob otroku (toplina, povezanost, dajanje, sprejemanje, ljubezen, igrivost, iskrenost…)
  2. Želim si živeti svoje poslanstvo – se izraziti poslovno na svoj način in dati ven sebe – pravzaprav želim čutiti, da sem lahko to kar sem, da sem svoboden-na, pogumen-na, ustvarjalen-na, drzen-na, uspešen-na…
  3. Želim si imeti svojo hišo – želim občutiti svobodo, sposobnost, mir, ustvarjalnost, toplino, povezanost…

Ali sedaj vidite, da vse te stvari, po katerih pravzaprav hrepenimo so že tukaj in v nas, ko se z njimi povežemo?

In ko se naučimo dnevno se povezovati z njimi in jih nekako gojiti v sebi, se začnejo praktično dogajati »čudeži« – eni prej, drugi malo pozneje, a se!  Stvari, ljudje, zdravje, odnosi in situacije, ki smo si jih prej tako močno želeli, se enostavno začno manifestirati v našem življenju. Z dosti manj truda, pravzaprav enostavno, bolj lahkotno, včasih v trenutku. 🙂

NENASILJE  – AHIMSALA – sedaj ima ta beseda, ki se je spomnim iz tečaja joge pred 15 leti še drugačen pomen. In to načelo sedaj postaja del mojega življenja in del tega, kar bom delila z vami, s klienti, z udeleženci mojih programov, tečajev in retreatov, ki jih pripravljam.

Naj za konec, ko se oziram nazaj na to to leto in pol, ki je za mano, današnje sporočilo zaključim s citatom avtorja, katerega imena se ga ne spomnim več…, vem pa, da sem ga pred 20 leti napisala na lončke, ki sem jih podarila prijateljem, sestram in sebi. Na to izjemno pomembno sporočilo sem včasih – sploh lani – malo pozabila, a danes še kako močno odzvanja v meni in je del zgodbe, ki jo pišem sedaj:

»Sreča je kot metulj, ki ga ne moreš uloviti, če pa mirno obsediš, lahko sede nate.«

Naj bodo vaši dnevi lepi, naj bo v njih več miru, veselja in čim manj napora!

Objemam vas srčno, 

Tatjana

PS: Sedaj vidim, da je imelo vse skupaj smisel, saj mi je bilo dano spoznanje kam me pelje napor, kakšna je njegova cena in kako je, ko dovolim, da stvari stečejo s tokom, ker sem povezana znotraj sebe.

Pomembno je nastaviti jadra tako, da jadramo z vetrom in s čim manj napora. 😉

Join the conversation