Vsi smo v otroštvu izkusili travme - eni manjše, drugi žal večje...
Gregorčičeva 4,
Celje, Slovenija

Pon - Pet 12.00 - 20.00
Sobota - Nedelja ZAPRTO

Vsi smo v otroštvu izkusili travme – eni manjše, drugi žal večje in le te so v nas pustile boleče rane.

Vsi smo v otroštvu izkusili travme – eni manjše, drugi žal večje in le te so v nas pustile boleče rane. Če te rane ostanejo nezaceljene, so lahko vzrok za strahove, nesigurnost, paniko ter druge zelo neprijetne občutke in prepričanja, ki nas pozneje v življenju vodijo v situacije in odnose, v katerih sabotiramo sami sebe.

Navedla bom samo nekaj situacij, ki kažejo, da naše življenje morda vodi ranjeni notranji otrok in kličejo po tem, da zacelimo stare rane iz otroštva:

  • Nenehna kritika samega sebe.
  • Občutek, da nisem dovolj dober/dobra. Občutek nesigurnosti.
  • Strah pred zapustitvijo, smrtjo. Nisem varen, varna. Nikomur ne morem zaupati.
  • Občutek, da se ne morem izraziti, da me drugi ne slišijo, vidijo. Ni jim mar zame.
  • Nikoli mi ne bo uspelo.
  • Ob raznoraznih neprijetnih občutkih lahko v telesu čutimo tudi nekatere fizične simptome: tiščanje v prsih, cmok v grlu, krč v želodcu, mravljice, obnemelost, hud nemir…

Če se nam dogodi, da kakšna situacija ali dejanje, besede ali nedejanje nekoga (ko si želimo in pričakujemo, da bi nekdo nekaj naredil, pa ni), v nas zbudi paniko, strah, stisko, hudo jezo, občutek nemoči, nesigurnosti, željo po umiku, potem je dobro, da pomislimo, kdaj smo se v otroštvu počutili tako. Kaj se je dogajalo, s kom smo bili, kakšne občutke je ta oseba ali situacija v nas sprožila? In kaj je bil naš zaključek situacije iz otroštva? Torej to še vedno nosimo s seboj?

Si v resnici želimo živeti v teh starih občutkih in jih znova in znova doživljati? Najbrž ne.

Najprej si je dobro vzeti čas in ne obsojati trenutne situacije ali osebe, ki je v nas sprožila te občutke. Ko imamo čas, naredimo vajo/meditacijo za povezovanje z notranjim otrokom. S to prakso povezovanja s svojim notranjim otrokom, bomo počasi zacelili stare rane, ki se aktivirajo ob situacijah, ki nas na nek način spominjajo na boleče dogodke v otroštvu.

Tako počasi sami objamemo tega prestrašenega, obupanega, nesigurnega otroka v nas in z njim navežemo stik, mu damo ljubezen, zaščito in vse tisto, kar pričakuje od oseb in situacije zunaj. To s časom, vajo ter nežnostjo in sočutjem, ki ju damo sebi ter svojemu notranjemu otroku, vodi v proces zdravljenja in zaupanja sebi in življenju.

Vabim vas, da naredite prvi korak k zdravljenju vašega notranjega otroka.

Prenesite si meditacijo za povezovanje z notranjim otrokom >

Join the conversation