fbpx
Sledite mi
 

Gregorčičeva 4,
Celje, Slovenija

Pon - Pet 12.00 - 20.00
Sobota - Nedelja ZAPRTO

ZDAJ je čas, da pogledamo vase!

Konec poletja in jesen so me prehiteli in zdelo se je, da želim vsak prosti trenutek in dan zaužiti v naravi. Kako ste se imeli vi? 

Sama sem v teh mesecih preživela toliko lepih dni v hribih in naravi. Spodaj v galeriji dodajam tudi nekaj foto utrinkov. 😉

Medtem ko sta nas september in oktober obdarila s soncem in toplino, je bil november druga pesem, kajne? Čeprav je spet vse odvisno od našega zornega kota in mesta, iz katerega opazujemo. Zadnje dni, ko je spodaj v nižinah megla, se pogumni v visokogorju kopljejo v soncu in snegu. 

Tukaj v nižinah nas dež, vlaga, hlad vabijo, da poniknemo vase, morda ob kakšni prijetni glasbi, s skodelico čaja v roki in dobro knjigo, morda na kakem meditacijskem večeru. ;)…, ali pa se povzpnemo nekam višje, kjer je sonce. 

Danes želim z vami podeliti nekaj o tem, kako nas stiska, bolečina, skrb, strah, tesnoba, panika vabijo, da se poglobimo vase. Že dolgo ni v mojo ambulanto na jesen prišlo toliko ljudi, ki čutijo zelo intenzivno zgoraj omenjena čustva in simptome. Panični napadi, žalost, melanholija, tesnoba, občutek izgubljenosti, krivde, strah pred smrtjo, nespečnost, občutek izgorelosti in praznine… Vse to so opisovali ljudje. Mnoge od teh „spremljevalcev“ poznam prav dobro tudi sama. Sedaj vem, da so znanilci tega, da se v nas nekaj prebuja, da je čas, da staro odide, da odpadejo določeni vzorci, prepričanja, načini delovanja in razmišljanja.

V takih trenutkih in obdobjih nas duh in telo kličeta po tem, da se razširimo, da se naše telo regenerira in naša bit izrazi. A seveda pogosto ne gre to kar tako, na lahko. 🙂

Pot nas vodi ravno skozi soočenje z vsemi temi neprijetnimi občutki. In toliko lažje je, če jih sprejmemo  kot glasnike prebujanja v nas samih.

Šele ko jim res damo prostor, se z njimi „pogovorimo“, jih predihamo, ozavestimo in povprašamo kako sporočilo nam prinašajo, se zgodi, da se postopoma pomirijo, odidejo in ostane prostor, v katerem lahko bolj polno zasije naša lastna luč/svetloba/bit.

Rumijeva pesem, ki jo vidite zgoraj, govori o tem, kako naredimo prostor tem glasnikom spremembe – tako, da jih sprejmemo kot dobrodošle goste.

S to pesmijo nas vabim k sprejemanju tega, kar nam trenutno predstavlja izziv.

Ali lahko vidimo to, kar se dogaja kot nekaj, kar nas kliče k razmisleku in pripravlja prostor za nekaj novega?

Ali si lahko v prihajajočem decembru vzamemo čas, se ustavimo in dopustimo, da tisto, kar je odslužilo odide?

Pri tem nas zelo lepo podpre naslednji stavek/mantra, ki si ga/jo lahko ponavljamo večkrat na dan:

„Naj odide vse kar mi več ne služi več in pride, vse kar mi je namenjeno.“

In ker se to leto počasi bliža h koncu, vas prijazno vabim, da se mi pridružite na zadnjem 3 urnem meditacijskem večeru/popoldnevu, ki bo v nedeljo 15. decembra ob 17 uri v Celju.

Skozi vodeno meditacijo bomo poniknili vase ob spremljavi glasbe in lastnega diha. 

Vesela bom vaše družbe – da skupaj in vsak zase pozdravimo naše „obiskovalce“, se zahvalimo za izkušnje in spoznanja v tem letu in tako naredimo prostor za nekaj novega.

Vas objemam in vam želim, da prihajajoče dni in tedne užijete v zaupanju in miru s sabo in življenjem,

Tatjana

Dodajam galerijo utrinkov iz bogate, mogočne, brezmejne Narave.

Comments are closed.