Življenje je pot in ne cilj – je dejal Nejc Zaplotnik
Zadnji tedni so bili precej pestri. Na zunaj se ni dogajalo veliko, toda znotraj sebe sem obračala kozolce, doživljala vrtince vseh mešanih občutkov, čustev in misli.
Kljub temu, da sem v zadnjih letih obiskala mnogo tečajev, delavnic osebne rasti, meditacij in zdravilnih tehnik, sem samo človek – ženska iz krvi in mesa, ki včasih pozabim na duhovnost in dejstvo, da sem del nečesa večjega. To se mi zgodi, ko se nakopiči več »neprijetnih« (kot take jih interpretira moj um) dogodkov ali pa ko se izgubim v množici opravkov in stvari, za katere se zdi, da jih moram opraviti zdaj, takoj, čimprej, bolje včeraj kot danes, in medtem pozabim nase.
Ja, še vedno me določene situacije pretresejo, vržejo iz centra in v meni povzročijo burno mešanico vsega. Pojavijo se dvomi, strahovi, skrbi, nezaupanje, utrujenost …
Vsi ti mi kažejo, da sem pozabila nase, da sem se izgubila v tem »materialnem« svetu in pozabila na to, kdo v resnici sem.
Vse to je tudi ALARM, da se moram ustaviti in se spet povezati s svojim centrom – svojo dušo in si dovoliti predah in preklop iz uma nazaj v srce.
Toda ta predah se zdi včasih tako težak, kajne? Zakaj? Ker ga ne opravimo preden smo v stiski, pač pa šele, ko vse v nas kriči. In seveda je takrat, ko vse kriči, počitek vsaj na začetku še bolj glasen, celo moteč. Sploh se ne zdi počitek. Znotraj se namreč dogaja toliko vsega, da je na trenutke mirovanje vse prej kot lahko in mogoče. Zdi se, da bi morali nekaj narediti, ukreniti, popraviti stanje…
Toda narava je modra, tiha in potrpežljivo čaka na nas, da se ustavimo. Šele takrat nas obsipa s milino, tišino, modrostjo, ljubeznijo, nežnostjo – oziroma jih šele takrat lahko mi spet občutimo. Vseskozi so namreč bile v nas, toda nismo jih slišali, zaznali, občutili.
Tako sem danes hvaležna za alarm. Hvaležna sem, da je v resnici poskrbljeno za nas. Da nas življenje, če ne zlepa, pa malo manj lepo ustavi in povzroči, da obmirujemo. In takrat lahko v klobčiču misli, čustev, občutkov, potegnemo ven najprej enega, ta pa nas pelje naprej k drugemu … dokler se nekega dne ves ta vrtinec ne začne razpletati in spet ugledamo pot.
In takrat spoznamo, da naše življenje ni zgolj cilj kamor smo namenjeni, pač pa je pot. In ta se počasi, korak za korakom odstira pred nami. Enkrat ravna, svetla, drugič spolzka, tretjič polna ovir, ki so lahko navidezne ali resnične. Toda če stopamo pozorno, zavestno in pogumno, najdemo mesto, kamor lahko položimo nov korak … in tako enega za drugim. Naprej stopamo z zaupanjem, včasih prosimo nekoga za roko, pomoč, drugič preskočimo oviro, kot bi rekli keks…
In vse to tke zgodbo našega življenja in nas bogati, mehča in jača hkrati.
Želim vam, da bo vaš korak miren, jasen in trden! In če ne, se ustavite, naberite si moči ali prosite za pomoč oziroma očala, da bi bili sposobni videti pot iz druge perspektive. In bodite hvaležni za vse ljudi, ki so tam za vas in ob vas v dobrem in slabem.
Obenem pa vas vabim, da se mi pridružite na vikend umiku v Strunjanu, kjer se bomo ustavili, poiskali stik s sabo, se povezali z našim centrom moči in prebudili energije moči v nas. Več informacij TUKAJ.
Objem,
Tatjana
